Spominska mizarnica
Društvo Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida pri Ljubljani z odprtjem muzeja Spominska mizarnica v Guncljah z etnološko zbirko ročnih orodij in z dokumentacijskimi gradivi postavlja spomenik generacijam mizarskih rokodelcev v Šentvidu in okoliških naseljih: Brod, Vižmarje, Stanežiče z Dvorom, Gunclje, Medno, Poljane, Podgora in Trata, Glince in Pržan.
V društvu smo leta 2003 pripravili razstavo ročnih mizarskih orodij, za stalno postavitev pa nismo imeli primernega prostora, da bi se rodovom, ki so mizarili v našem kraju, poklonili s spominsko sobo, v kateri bi predstavili zgodovino te obrti v Šentvidu.
Mestna občina Ljubljana je za etnološko zbirko dodelila sobo v nekdanjem Zadružnem domu v Guncljah, za dokončno ureditev muzeja smo v društvu k zbranemu ročnemu orodju dodali še dokumentarno gradivo z opisi začetkov te obrti v Šentvidu, s predstavitvijo šolanja in vajeništva, oblik združevanja v zadruge in organiziranja razstav v Šentvidu ter udeležb na ljubljanskem in zagrebškem sejmu. Predstavljen je tudi nemirni čas nemške okupacije in povojno revolucionarno dogajanje z zaplembami premoženja in oteževanjem poslovanja obrtnikov.
Razstava prikazuje značilno delovno mesto z vsemi orodji, ki jih je s podpisom zadolžnice prevzel vsak pomočnik. Predstavljena je zbirka ročnih orodij na čelu z najpopularnejšim, obličem. Uporabljali so 18 različic obličev za obdelavo masivnega lesa in izdelavo profilov, več vrst žag, dlet, pil, svedrov, merilnih in drugih pripomočkov. Ker je bila Izdelava pohištva za večino mizarjev povsem ročna, so obvladali celo vrsto delovnih postopkov: žaganje, oblanje, lepljenje, rašplanje, brušenje in politiranje. V muzeju je tudi originalna peč za gretje plošč in pripravo kostnega kleja za lepljenje furnirja.
Predstavljeni so tudi inovativni posamezniki, ki so poleg običajnih izdelkov predvsem za lastno veselje izdelovali glasbila, intarzije s furnirji in okrasne predmete.
Za zbrane in podarjene muzejske materiale se zahvaljujemo potomcem, ki so ohranjali družinski zgodovinski fond, pomagali z zbiranjem podatkov in z osebnimi pričevanji.
Zahvaljujemo se tudi vsem donatorjem za denarno in materialno pomoč pri ureditvi prostora.
Pogled v zgodovino
Že v pradavnini je bil les človeku najbolj prijazen material, ne samo kot vir toplote in gradivo za bivališča, ampak za orodja in uporabne izdelke: od zibelk do krst, vmes pa neskončna paleta izdelkov, ki so jih skozi čas spretni rokodelci oblikovali in nadgrajevali uporabnost vzporedno z razvojem ostalih rokodelskih obrti. Lesna stroka je s časom razvila usmeritve: mizarje, ki se ločijo na pohištvene in gradbenopohištvene, tesarje, sodarje, kolarje in rezbarje. V Šentvidu imajo mizarji zaradi številnosti častno mesto, v slovenskem prostoru pa predstavljajo enega vodilnih mizarskih centrov v obdobju prve polovice 20. stoletja.
V Vižmarjah je prvo mizarsko delavnico odprl Lovrenc Koman leta 1840. Kje se je izučil obrti, ni znano, pri njem pa se je izučilo sedem okoličanov, ki so z odprtjem svojih delavnic sprejemali nove učence in s tem postavili temelje zgodbi o šentviških mizarjih, ki jih omenja celo Oton Župančič l. 1910 v svoji pesmi Kovaška. Še pred Komanom je l. 1836 v Šentvidu odprl obrt podobar in rezbar Matej Tomc (1814–1885), ki je poleg mizarjev zaposloval še rezbarje, pozlatarje in slikarje. Oltarje in ostalo cerkveno opremo je izdeloval tako uspešno, da so delavnico imenovali »mala akademija«. Pri njem je deloval tudi mizar Mihael Zalokar (1813–1896), ki je po odprtju svoje delavnice l. 1856 na Trati postavil temelj sedanji peti mizarski generaciji.
V 2. polovici 19. stoletja je imel pomembno vlogo za krepitev vseh obrti v Šentvidu župnik Blaž Potočnik (1799–1872), ki je od l. 1833 do svoje smrti poleg duhovnega, kulturnega in narodnobuditeljskega dela spodbujal učenje in gradnjo Ljudske šole l. 1866 ter pisal učbenike. Še pomembnejšo vlogo za razvoj obrti je imel kleparski mojster in župan Anton Belec (1858–1940). Bil je pobudnik ustanovitve Društva rokodelskih pomočnikov (l. 1883) in gradnje njihovega doma (l. 1887), pobudnik in mentor Prvi kranjski mizarski zadrugi v Vižmarjah (l. 1900), aktivni sodelavec pri gradnji nove Ljudske šole leta 1911 in leta 1900 pogajalec pri izbiri zemljišča za gradnjo Škofijske klasične gimnazije. S tem je tudi zagotovil delo šentviškim obrtnikom. Zgovoren je podatek, da je približno 10 odstotkov investicijske vrednosti gradnje Zavoda sv. Stanislava pripadalo šentviškim mizarjem, kleparjem in prevoznikom.
O priljubljenosti in razširjenosti mizarske obrti v Šentvidu je razviden podatek iz letnih šolskih poročil: v šol. letu 1897/98 je bilo od 156 vpisanih učencev obrtne šole 114 mizarjev. Enako razmerje med učenci Obrtne nadaljevalne šole je bilo tudi kasneje, kar je bil odraz potreb mizarskih delavnic.
Do leta 1910, ko je začela delovati Česnova hidroelektrarna na Brodu, je bila izdelava v večini ročna. Po letu 1907 so z ustanovitvijo Prve kranjske mizarske zadruge v Vižmarjah, začeli s strojno obdelavo in za transmisijski jermenski pogon vgradili parno lokomotivo, kupljeno pri Technologisches Gewerbe Museumu na Dunaju. Za prenos tehnoloških novosti in podjetniških znanj so se v času Avstro-Ogrske monarhije mojstri udeleževali tečajev na Dunaju ali Gradcu, ali celo za določen čas zaposlili v tujini. Tudi delovne nesreče so bile del te obrti, pravijo, da je le redkim mizarjem uspelo ohraniti vse prste ali nepoškodovano hrbtenico zaradi dela s težkimi plohi. Niso zanemarljivi tudi primeri pljučnih rakov zaradi rakotvornih prahov trdega lesa in organskih topil (toluen) v nitrolakih.
Odprtje spominske mizarnice – junij 2021
