V revolucionarnem letu 1848 so Slovenci postavili zahtevo za zedinjeno in avtonomno Slovenijo ter se tako pridružili želji ostalih narodov Avstrijskega cesarstva za federativno urejeno državo. Zaradi premoči nemških liberalcev je bil 1851 ponovno vzpostavljen t. i. Bachov politični absolutizem (liberalno kapitalistična gospodarska politika, uvajanje cenzure, širjenje nemščine) in ostalo je pri centralizmu. Le redki slovenski intelektualci so sledili narodnemu duhu, a se je s širjenjem tiskane slovenske besede – najprej s strani storoslovencev (Novice, Zgodnja Danica, celovški Glasnik), pozneje tudi novoslovencev (celovški Slovenec in Slovenski narod) – skromno število narodno zavednih Slovencev počasi začelo dvigati. Ko je bil 1867 najprej vpeljan dualizem (Avstro-Ogrska) in konec leta sprejeta še centralistična ustava (ustavna monarhija) je bilo konec sanj o enakopravnosti preostalih šestih narodov, ki so živeli v monarhiji.