Odpor, ki se je pojavil tudi pri Slovencih, se je med letoma 1868 in 1871 odrazil v veličastnih ljudskih taborih, tj. množičnih političnih zborovanjih, ki so predstavljala prelomnico v političnem delovanju Slovencev. Na taborih se je govorilo in glasovalo za združitev Slovencev v administrativno-politično celoto, za narodno enakopravnost v šoli, cerkvi in uradih; obenem pa se je razpravljalo o različnih gospodarskih vprašanjih. Tabori so privabili najširše kmečko prebivalstvo in se zanašali na narodno in politično zavednost. Udeležba je bila ogromna, ker to niso bili le javni shodi pod milim nebom, marveč obenem narodne svečanosti z zastavami in slavoloki, s petjem in godbo; zažigal se je umetni ogenj, pokali so topiči, po gorah pa so žareli kresovi, kar vse je mogočno vplivalo in vnemalo navdušenje! Za spomin so se razdeljevale tudi taborske spominske medalje.