KAKO JE BILO OB 100-LETNICI PRAZNOVANJA VIŽMARSKEGA TABORA? (Dušan Voglar)

ŽIVILA SLOVENIJA!«

 

Slovensko taborsko gibanje je v 60. letih 19. stoletja ustvarilo dejstva in ideale, kakršne mora slovenski zgodovinski spomin odločno ohranjati in nepopačeno sporočati vsakokratni sedanjosti in prihodnosti. Iz zavesti o takšni dolžnosti sta vzklili tako nekdanje slavljenje 100. obletnice vižmarskega tabora kakor sedanje slavljenje 150. obletnice.

Med gesli, ki so na transparentih med mlaji na Taborski cesti v Vižmarjih pozdravljala prihajajoče na proslavo 5. oktobra 1969 na nekdanjem tabornem prostoru, je bil tudi klic: »Živila Slovenija!« V jezikovni šegi 19. stoletja – dandanašnji bi zapisali »Živela Slovenija!« – je klic pogumno povzdigoval idejo slovenske samobitnosti in samostojnosti.

Na naslovnici brošure Ob stoti obletnici vižmarskega tabora je arhitekt Janez Suhadolc nanizal, po zgledu svojega lepaka, ki mu potem ni bila usojena uporaba, še druga gesla iz nekdanjih dni:

»Ne vdajmo se!« »Kdor zaničuje se sam – podlaga se tujčevi peti!« »Biti slovenske kervi, bodi Slovencu v ponos!« »Slovenija, vstani in združi vse svoje sinove!« »Vse za narod, svobodo, napredek!«

Čas za spominsko in spodbujevalno ponavljanje takšnih gesel je bil zelo primeren in je hkrati bil tudi kar se da neprimeren, pač odvisno od zornega kota.

Dogajanje v takratni Jugoslaviji in Sloveniji je bilo namreč polno dinamike, protislovij in navzkrižij.

V prvi ustavi jugoslovanske federacije (1945) je bila po prizadevanju Edvarda Kardelja zapisana med temeljna načela tudi samoodločba narodov, torej pravica do odcepitve federalnih enot. Ustava iz leta 1963 je bila kompromisni plod centralističnih in federalističnih teženj. Kljub uvedbi samoupravljanja republike niso dobile več pristojnosti, njihov položaj nasproti osrednjim organom federacije se je celo poslabšal. V političnih razpravah se je krepilo poudarjanje vloge delavskega razreda in omalovaževanje interesov narodov, češ da so to pojavi nacionalizmov.

Gospodarska reforma leta 1965 naj bi utrdila tržno usmerjenost jugoslovanskega samoupravnega socializma ter povečala samostojnost gospodarskih akterjev in republik. Toda tudi leta 1969 so gospodarstvo še pestile inflacija, nelikvidnost in nevzdržnosti v planiranju.

Brionski oz. četrti plenum Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ) julija 1966 je pomenil vsaj delen obračun z negativnostmi, etatizmom in birokratizmom v ZKJ in oblastnih organih. Plenum je z vrha službe državne varnosti (»udbe«) je odmevno odstavil Aleksandra Rankovića, ki je bil hkrati sekretar CK ZKJ in podpredsednik federacijske države.

Študentska vstaja junija 1968 je zahtevala zboljšanje socialnega položaja študentov in njihovo sodelovanje v upravljanju univerze; nasploh se je zavzela za doslednejše uvajanje demokracije. Med drugim je opozorila na nevzdržnost, da morajo slovenski delavci odhajati na delo v tujino, zlasti v Nemčijo (»gastarbajterji«). Novembra 1968 je skupina tradicionalističnih kulturnikov protestirala (Demokracija da – razkroj ne) zoper družbenokritično literaturo mladih.

V začetku avgusta 1969 je izbruhnila t. i. cestna afera. Slovenski Izvršni svet (vodil ga je Stane Kavčič) je ob podpori slovenske javnosti protestiral proti odločitvi Zveznega izvršnega sveta (vodil ga je Mitja Ribičič), ki je iz predloga za razdelitev denarja iz ugodnih posojil mednarodne banke izpustil, v nasprotju s prejšnjim dogovorom, dva začetna avtocestna odseka v Sloveniji. Ob tako močan ugovor kake republike najvišji organi jugoslovanske federacije dotlej še niso zadeli. V podporo slovenski vladi so po Sloveniji takoj izbruhnili ljudski protesti. Izvršni biro CK ZKJ je 7. avgusta, s sodelovanjem Edvarda Kardelja, Staneta Dolanca in drugih slovenskih funkcionarjev, ostro kritiziral slovenski protest. Med Kavčičevimi kritiki sta bila poleg Kardelja najvidnejša Sergej Kraigher (predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije) in France Popit (predsednik CK ZK Slovenije). Proti koncu avgusta so slovenske protestnike skritizirali tudi na razširjeni seji slovenskega CK ZK, češ da se vdajajo tehnokratizmu in nacionalizmu.

Toda to dogajanje ni preprečilo velike proslave ob 100. obletnici vižmarskega tabora 5. oktobra 1969.

Proslavitve te obletnice so se s skupnim delom lotila takoj v začetku leta 1969 vodstva (tj. konference) Socialistične zveze delovnega ljudstva v občinah Domžale, Grosuplje, Jesenice, Kamnik, Kranj, Litija, Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Center, Ljubljana Moste Polje, Ljubljana Šiška, Ljubljana Vič Rudnik, Logatec, Radovljica, Škofja Loka, Tržič, Vrhnika, koordinatorka pa je bila ljubljanska Mestna konferenca SZDL (predsednik Drago Lipič, sekretar Dušan Voglar). Ustanovili smo častno predsedstvo, v njem so bili predsedniki skupščin vseh sodelujočih občin (tj. župani, iz Šiške Danilo Sbrizaj), za predsednika predsedstva pa je bil izbran Sergej Kraigher. Izbran je bil zato, ker je takrat imel po ustavi najvišje ovrednoteno vodilno funkcijo v republiki. Sprožilni in nadvse zagnani pobudnik in nato tudi soorganizator proslavljanja je bil prof. Rado Jan, tedanji ravnatelj Gimnazije v Šentvidu (gl. njegovo navdušeno pripoved, Gorenjski glas, 15. oktobra 1999). Za trajen spomenik v obliki piramide in za učinkovito likovno propagando je z vso mladostno ustvarjalnostjo poskrbel arhitekt Janez Suhadolc.

Počastitvi natančne 100. obletnice tabora v Vižmarjah (17. maja 1869), najmogočnejšega in najpomembnejšega ljudskega zborovanja v slovenskem taborskem gibanju 19. stoletja, je bil namenjen večer 16. maja 1969 v dvorani Slovenske filharmonije s strokovnim govorom zgodovinarja doc. dr. Vasilija Melika, z recitacijami (Stane Sever) in slovenskimi pesmimi (zbor iz Kranja). Melik je pri poudarjanju množičnega sodelovanja ljudstva na taborih tudi pojasnil, da ni mogoče govoriti, da so se pozneje tudi radikalni slovenski politiki ustrašili ljudske radikalnosti in revolucionarnosti, in opozoril na stvarne zgodovinske razmere v Avstro-Ogrski; s tem je dejansko ugovarjal trditvi Edvarda Kardelja na proslavi 100. obletnice tabora v Ljutomeru, tj. prvega slovenskega tabora. Rado Jan je v uvodnem nagovoru poslal pozdrav vsem Slovencem, ki živijo onkraj slovenskih meja in v tujini.

Osrednja množična proslava je bila 5. oktobra na prav tistem Severjevem travniku, kjer se je dogajalo pred 100 leti vižmarsko zborovanje 30 000 taboritov, kakor so se po češkem zgledu imenovali udeleženci taborov.

Vižmarski tabor leta 1869 sta skupaj pripravila oba takratna slovenska politična tokova, se pravi, konservativno oportunistični in radikalni, imenovana tudi staroslovenski in mladoslovenski. Takrat še ni bilo ideološke razdeljenosti na t. i. »klerikalce« in »liberalce«. Vodilna staroslovenska konservativca sta na Kranjskem bila Janez Bleiweis in Henrik Costa, ki sta se Vižmarjih postavila na čelo organizatorjev. Dejanski pobudniki taborskega gibanja na Slovenskem so . Med njimi je na Kranjskem in Slovenskem – ne pa na vižmarskem taboru – izstopal Fran Levstik. Široko dejavna sta bila tudi Valentin Zarnik in Radoslav Razlag. Na Štajerskem so učinkovito delovali, na primer, Josip Vošnjak, duhovnik Božidar Raič in Josip Jurčič. Avgusta 1868 so organizirali tabor v Ljutomeru, torej sploh prvi slovenski tabor. Istega leta so začeli v Mariboru izdajati časopis Slovenski narod. V vojvodini Štajerski so bili Slovenci v manjšini in narodnostno ogroženi; tudi zato so si mladoslovenski radikalci pridobili za svoje nastope najširšo ljudsko podporo. V vojvodini Kranjski je bil položaj drugačen, v njej so bili Slovenci v močni večini, toda manj privrženi mladoslovencem. Med podpisniki vabila na vižmarski tabor leta 1869 so bili župani, srenjski svetovalci in odborniki ter kmečki posestniki z območja sedanje Mestne občine Ljubljana in drugih bližnjih občin, torej neposredni aktivisti med ljudstvom. Toda vižmarski tabor ni bil omejen samo na to območje, saj so nanj prišle tudi skupine iz Štajerske, Primorske, Goriške in Koroške. Na taboru sta požela odobravanje s svojima govoroma Vošnjak v imenu štajerskih in Josip Tonkli v imenu goriških Slovencev.

V priprave na proslavitev 100. obletnice vižmarskega tabora je sodilo marsikaj. Da bi priklicali v zavest ljudi zgodovinska dejstva in prizadevanja, ki so podlaga proslavljanja po 100 – in tudi po 150 – letih, smo v že omenjeni brošuri ponatisnili gradivo iz leta 1869: vabilo na tabor in navdušena, vsebinsko pa tehtna poročila o taboru v takratnih časnikih Novice in Slovenski narod. Brošura vsebuje poleg tega govor Edvarda Kardelja v Ljutomeru in Melikov govor v Ljubljani. Za proslavitev smo ponatisnili izvirno spominsko razglednico in poskrbeli za izdelavo replik spominskih medalj. V ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici so pripravili razstavo o slovenskem taborskem gibanju. Šentviški gimnazijci so pod vodstvom Rada Jana uprizorili Večer v čitalnici in omogočili vpogled v značilno obliko političnega, kulturnega in sploh osrčujočega druženja Slovencev pred 100 leti. Spomin na nadvse pomembno vlogo čitalnic in na prizadevanja njihovih organizatorjev ohranja sedanje šentviško kulturno društvo Blaža Potočnika čitalnica.

Proslavo je neposredno prenašala slovenska televizija; prenos je vodil Beno Hvala. Po časopisnih poročilih se je tudi leta 1969 zbralo okrog 30 000 ljudi. Posebej smo povabili nekdanje borce za severno mejo. Neposredno pod govorniška odra, ki sta bila postavljena na ježi ob takrat zgrajeni spominski piramidi, so se razpostavili praporščaki gasilcev, partizanov, tabornikov in drugih. Prišlo je osupljivo veliko ljudi v narodnih nošah z vsega Slovenskega; tudi noše so dobile prostor v ospredju. Od takratnih visokih funkcionarjev so bili opaženi predvsem Mitja Ribičič, Franc Popit, Vida Tomšič, Lidija Šentjurc, Beno Zupančič, Franc Kimovec Žiga, Tone Kropušek in Franček Mirtič (njihove funkcije so natančno navedene v poročilu v Delu, 6. 10. 1969). Nadvse pomembna je bila navzočnost predstavnikov slovenskih organizacij vseh ideoloških smeri iz zamejstva.

Začetek je bil obreden: slovenski planinci in taborniki so s štafeto prinesli z vrha Triglava baklo s »slovenskim ognjem« in z njo prižgali slavnostne plamene v posodi na ježi. Govornik Sergej Kraigher (gl. Delo, 6. 10. 1969, str. 5) je popolnoma priznal zgodovinski pomen vseh zahtev taborskega gibanja in zamisli Zedinjene Slovenije kot narodnoosvobodilnega programa. Opozoril je, da je bil mladoslovenski pesnik, pisatelj in publicist Fran Levstik najdoslednejši in najrevolucionarnejši zagovornik te ideje, medtem ko so v nadaljnjem obdobju celo vidni mladoslovenski politiki zabredli v oportunizem. Poudaril je zgodovinski pomen takratnega ljudskega množičnega gibanja in nato tudi zgodovinsko vlogo delavskega razreda. Večino govora je posvetil aktualnim nalogam v družbi, na primer izdelavi gospodarskega dolgoročnega razvojnega koncepta, razvijanju kmetijstva in vlogi kulture. V njegovem obsežnem prikazovanju značilnosti članstva Slovenije v jugoslovanski federaciji, v njegovem razpravljanju o usklajevanju interesov in prioritet v federaciji in v njegovem poudarjanju skupne odgovornosti republik je tičal prepoznaven odmev na sicer neomenjeno cestno afero. (Za analitično predstavitev idej v Kraigherjevem govoru bi bil potreben poseben sestavek kakega zgodovinarja, ki bi temeljito upošteval ves tedanji položaj v Jugoslaviji in Sloveniji.)

Učinek govornikovih besed je presegel Stane Sever z udarnimi recitacijami besedil Franceta Prešerna, Simona Jenka, Josipa Stritarja in Ivana Cankarja. Vanje so se vpletale pesmi združenih zborov iz različnih koncev slovenskega narodnostnega ozemlja. Zbralo se je okrog 600 pevk in pevcev. Posebej smo bili veseli, da so prišli tudi zbor Slovencev v Italiji in zbora iz obeh koroških organizacij v Avstriji, iz Krščanske kulturne zveze in iz Slovenske prosvetne zveze. Tako je bil predstavljen ves skupni slovenski kulturni prostor in je na odru zares stala Zedinjena Slovenija – kot spomin na glavno taborsko zahtevo.

Spomin na tabor dandanašnji ohranjata Suhadolčeva piramida in Taborska cesta. Očarljivo ga ohranja tudi Ulica Franje Koširjeve, poimenovana po znameniti mladenki, ki je na vižmarskem taboru v imenu tacenskih deklet nagovorila četo vrlih sokolovcev in pripela na njihov prapor okrašen spominski trak. Spomin na tabor znova utrjuje letošnje vsebinsko bogato in razvejeno proslavljanje 150. obletnice, ki je organizirano dobesedno iz ljudstva, brez državne pobude in tudi brez državne denarne pomoči.

Toda pomembno se mi zdi ne samo gojenje spomina na vižmarski tabor, temveč predvsem njegovo še vedno živo pričevanje o volji, smotrih in zahtevah slovenskega ljudstva, izraženih oblastem z ljudskim glasovanjem in gromkim sprejemanjem resolucij. Zborovalci so zahtevali dejanja, »ki so neobhodno potrebna, da se ohrani in okrepi narodnost slovenska«.

Takšni sta bili zahtevi po uvedbi slovenščine v šole (govornik Zarnik) in po uvedbi slovenščine v urade (govornik Josip Nolli). Na prvi pogled ti zahtevi za politike nista več »aktualni«. Mislim pa, da sta nadvse žgoči, saj bi se morali prav v sedanjosti še kako odločno upreti oper odrivanj slovenščine v prid tujščini in zlasti še zoper naglo siromašenje jezikovnega izražanja, kakršno razodevata javno pisanje in nastopanje. Temeljito bi morali poskrbeti za bogastvo svojega jezika, za živo razraščanje svojega jezika in za napajanje svojega občevanja iz darov slovenskih slovstvenih ustvarjalcev – iz slovenskih knjig. Nehajmo se nalivati s kokakolskimi čivki, posezimo po rujni kapljici!

Tudi zahtevo za ustanovitev slovenskega vseučilišča v Ljubljani (govornik Razlag) bi morda lahko kar »odkljukali« in odgnali iz misli, toda: Ali nas ne opozarja na sedanje pomanjkljivosti in nedoslednosti v upravljanju univerz, organizaciji študija, programih in njihovem financiranju? In na množico mladih z diplomami, magisteriji in doktorati brez smiselnih možnosti za zaslužek? Torej na našo odgovornost za izdajo sanj o študiju na slovenski univerzi?

Zahteva po ustanovitvi družb za finančno podporo, se pravi hranilnic in posojilnic za podporo kmetijstvu in obrtništvu, ter vzajemnih zavarovalnic zoper požarni škodi (govornik Costa) je segla v globino narodovega obstoja. Namreč do otipljivega in temeljnega dejstva, da je bančništvo namenjeno zbiranju kapitala in nato odgovorni podpori gospodarstvu, ne pa tveganemu lovljenju profitov in neodgovornemu poslovanju v navideznem svetu, ki se izkažeta za kopanje luknje pod palačo. Torej je tudi ta zahteva opomin, ki naj seže v srca.

Prva pa je bila na taboru obravnavana najpomembnejša zahteva: zahteva po Zedinjeni Sloveniji. Resolucijo je utemeljil Bleiweis, podprla sta jo Vošnjak v imenu štajerskih in Josip Tonkli v imenu tržaških, goriških in beneških Slovencev. Zahteva je na taborih odločno povzela zamisel, kakršno je marca 1848, v »pomladi narodov«, zasnoval in objavil koroški duhovnik Matija Majar. (Splača se v Enciklopediji Slovenije prebrati geslo »Zedinjena Slovenija«; napisal ga je prof. dr. Stane Granda). Ob usodi ideje Zedinjena Slovenija ne potrebujemo mitov, ki bi nas morda celo silili v samopomilovanje. Potrebujemo svoje delovanje, tudi zdaj.

Slovenci smo v avstro-ogrski monarhiji živeli razdeljeno v različnih deželah in vojvodinah: v Kranjski, Štajerski, Koroški in Primorski, ki so pripadale avstrijski polovici, in v Prekmurju in Porabju, ki sta pripadala ogrski polovici. Ozemlje z beneškimi Slovenci je leta 1866 pripadlo Italiji. Zahtevane združitve v eno t. i. kronovino v Avstro-Ogrski nismo dosegli. Tudi po razpadu avstro-ogrske monarhije po 1. svetovni vojni je nismo dosegli. Nasprotno, zmagoviti zavezniki so primorske Slovence »za nagrado« podarili Italiji, Maistrov boj za severno mejo je bil le deloma uspešen, plebiscit na Koroškem se je iztekel v škodo Slovencev. V Kraljevini Jugoslaviji smo bili Slovenci obravnavani kot »pleme« unitaristično zamišljenega »troedinega jugoslovanskega naroda«. Nismo imeli upravne samostojnosti, ime »Slovenija« uradno sploh ni obstajalo. Med 2. svetovno vojno so trije okupatorji razkosali slovensko narodno ozemlje in pridobljene dele vključili v svoje države. Osvobodilna fronta slovenskega je v svojih Temeljnih točkah navedla kot smoter »neizprosne oborožene akcije« proti okupatorjem »osvoboditev in združitev vseh Slovencev« in ustvarjanje novega »aktivnega slovenstva«. Tudi zmaga združenih narodov nad fašističnimi in nacističnimi okupatorji maja 1945 nam ni omogočila uresničitve Zedinjene Slovenije.

Kljub vrnitvi Primorske k Sloveniji še vedno živi precejšen del Slovencev v Italiji, Avstriji in Madžarski in je kljub vsemu tamkajšnjemu doslej pridobljenemu pravnemu varstvu narodnostnih pravic izpostavljen raznarodovanju in nacionalističnim pritiskom. Prav v 60. letih prejšnjega stoletja, 100 let po taborskem gibanju, je v republiki Sloveniji na podlagi ideje Zedinjena Slovenija vzniknila zamisel: povezani slovenski kulturni prostor. To je pomenilo dostojanstveno oplemenitenje dotedanje pomoči t. i. matice slovenskim manjšinam v sosednjih državah in hkrati zavezo za vključevanje vseh Slovencev v skupno kulturno in duhovno življenje ne glede na državne meje. Zamisel je zaživela na vseh ravneh, denar zanjo se je našel. Toda po osamosvojitvi republike Slovenije v samostojno državo smo nanjo kar pozabili.

Zato nas nekdanja zahteva po Zedinjeni Sloveniji zavezuje k doslednemu in živemu povezovanju v kulturnem, znanstvenem in gospodarskem življenju, kar se ne sme zadovoljiti samo z birokratskim dodeljevanjem nekih vsako leto skromnejših podpor »še tistim zamejcem«.

Zedinjeno Slovenijo moramo živeti, le tako bo zares zaživela. Zavzemanje za slovenstvo ima – hoteli ali ne, spoznali ali ne – veliko sestavin, med drugim tudi zaradi evropskih in svetovnih pretokov. Taborska zahteva nas tudi v osamosvojeni državi opominja k ponosu na svojo narodno identiteto in k ponosnemu, samostojnemu in hkrati etičnemu ravnanju na podlagi svoje identitete, svoje samobitnosti, svoje samosvojosti. Svari nas pred samomorilskim ustvarjanjem podlage za to, da se uklanjamo tujim interesom, koristim in smerem. Usmerja nas, da sami v odnosih z bližnjimi, s sobivajočimi, z drugimi in drugačnimi ravnamo po zlatem etičnem pravilu (stori drugemu, kar hočeš, da drugi stori tebi; prim. evangelij, Mt 7,12). Zahteva od vlade in od slehernika, da solidarnostno in odgovorno zagotavlja državljanom Slovenije poln, celovit in neogrožen obstoj v skladu s temeljnim evangelijskim, filozofskim in političnim spoznanjem, da skupnost sestavljajo člani, ki so vsak zase človek, in da je skupnost toliko trdna in učinkovita, kolikor svobode, človeške dostojanstvenosti in trdnosti obstoja je zagotovljenih vsakemu od njenih članov.

Pred 150 leti v Vižmarjih ni zborovala doneča, toda posedovalska politična fraza »naš narod« – zborovala je skupnost zavednih in pokončnih posameznikov Slovencev.

 

 

Dušan Voglar

aprila 2019

Andreja Bečan Uncategorized

Razstava fotografij in skulptur Franca Zavodnika

Na povabilo društva Blaž Potočnikova čitalnica je na Festivalu aleluje svoje stvaritve na ogled postavil g. Franc Zavodnik. Umetnost je njegov hobi, saj je v resnici ostal zvest mizarskemu poklicu. Uporablja odsluženo železo in iz njega naredi stvaritve, ki spodbudijo v opazovalcu zgodbe notranjosti. V fotografijah je zajel motive, ki jih pogosto spregledamo. Celotno razstavo je posvetil prijatelju Janezu Berniku.

Umetnine bodo še nekaj časa na voljo za ogled v domu sv. Vida nasproti cerkve v Šentvidu.

 

Andreja Bečan Uncategorized

Festival aleluje (repinih olupkov)

Tradicionalni velikonočni ponedeljek s festivalom aleluje je za nami! Tokrat je razstavljalo sedem pripravljalcev te posebne slovenske velikonočne jedi. V pokušino smo obiskovalci repine olupke lahko dobili z domačij, katerih ledinska imena so še vedno aktualna.  To so Pr’ Jernejčk, Pr’ Zajc, Pr’ Kopač, Pr’ Nemc, Pr’ Mošenk’, razstavljali pa sta tudi družini Kopač in Konec. V društvu Blaž Potočnikova čitalnica smo veseli, da se še ohranja pripravljanje aleluje-repinih olupkov, katere namen je bil v preteklosti nasititi družinske člane, da niso potem pojedli preveč šunke in ostalih dobrot. Poleg tega pa so se  repini olupki porabili, prav tako se je porabila tudi voda v kateri se je kuhalo suho meso. Jed aleluja pa naj bi naredila tudi oblogo v želodcu, da kasnejše jedi zanj niso bile preobremenjujoče. Hvala vsem razstavljalcem in obiskovalcem!

 

 

Andreja Bečan Uncategorized

Zasaditev lipe in kulturni program v Vižmarjah

Dopoldne je v Vižmarjah potekala slovesnost ob posaditvi lipe in začetku praznovanja 150-letnice Vižmarskega tabora, ki poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja.

Slovesnost bo v petek, 17. maja 2019, na današnje dogodku pri piramidi v Vižmarjah so spregovorili predsednik in podpredsednica Društva Blaž Potočnikova čitalnica, Brane Kopač in Andreja Bečan ter član organizacijskega odbora pri pripravi tabora Jurij Šilc. V kratkem kulturnem programu so nastopili Katarina Ivančič, Brigita Brajkovič ter Mešani pevski zbor Tacen. Lipo, ki je bila zasajena ob tej priložnosti je blagoslovil župnik v župniji Ljubljana-Šentvid Ivan Jagodic. Na dogodku sta bila prisotna tudi arhitekt Janez Suhadolc, ki je zrisal spominsko piramido, ki stoji na mestu tabora in organizator prireditve ob 100-letnici vižmarskega tabora Dušan Voglar.

 

V posnetku 01_info_130419_posnetek_slovesnosti_150_let_Vizmarski_tabor se po vrstnem redu slišijo:
Andreja Bečan, Jurij Šilc, Brigita Brajkovič (govori o lipi), Jurij Šilc, Brane Kopač (prebral je listino, ki je zasajena ob lipi) blagoslov lipe župnik Ivan Jagodicm Katarina Ivančič in Brane Kopač.

Bečanova je uvodoma dejala, da je na tem mestu pred 150 leti, »v tem jeziku, z idejo, ki jo danes živimo. Zedinjena Slovenija, samostojna slovenska država. Savska ravan je nudila prostor 30.000 ljudem, ki so prišli z vseh strani dežele Kranjske, Koroške in Primorske«. Nadaljevala je, da so na dogodek prišli z vlakom do Ljubljane nato pa z vozovi skozi Šentvid do Vižmarij. »30 000, kateri so obvestilo o vižmarskem taboru prejeli od ust do ust, preko plakatov in številnih poslanih telegramov. Srce Slovencev je igralo, slišala se je pesem, vzkliki Živela Slovenija! saj so vedeli, da gre zares! Slovenec ni prevzel nemškega jezika, kljub temu, da je stoletja služil avstrijski kroni in povedat je to želel jasno in glasno, na tem mestu, s pogledom na Šmarno goro,« je povedala.

Šilc je nadaljeval, da če bi Šmarna gora vedela pripovedovati, bi povedala, da so bile na tisto deževno popoldne, 17. maja 1869 izrečene 4 zahteve: »1. dežele, kjer se govori slovensko, se morajo zediniti v eno, v Slovenijo- 2. slovenski jezik mora postati uradni jezik tudi v šolah in na vseh uradih. 3. dovolj je tega, da mora Slovenec hoditi na Dunaj na univerzo, ustanoviti hočemo slovensko univerzo, v Ljubljani. 4. tudi Slovenci smo želeli v svojem delu napredovati, zborovalci so se zato zavzeli za uvedbo podpornih bank za kmetijstvo in obrt.«

V posnetku 02_info_130419_posnetek_slovesnosti_150_let_Vizmarski_tabor se po vrstnem redu slišijo:
Brane Kopač napove Jurija Šilca; Jurij Šilc govori o tem, zakaj je pomembno, da danes govorimo o slovenstvu; Dušan Voglar spregovori o spominih na tabor pred 50-imi leti ter spregovori o tem, kaj bi dogodek izpred 50-ih let pomenil za današnje čase; Brane Kopač napove Janeza Suhadolca, ki je spregovoril o spominih na postavitev piramide; ob sklepu je Andreja Bečan poudarila, da je prav, da smo Slovenci ob boku drugim kulturam.

Ivančičeva, ki sodeluje prav tako pri pripravi tabora, je spomnila, da na vižmarski tabor spominja piramida sredi polja. Postavljena je bila ob 100-letnici tabora. Spomenik je zasnoval arhitekt Janez Suhadolc. »Po prvotnih načrtih naj bi piramida v višino merila 18 metrov, a so postavili pol manjšo. Piramida simbolizira trdnost slovenskega naroda, proti vrhu se odpira v cvet, ki ponazarja, kako so se Slovenci hoteli odpreti želji po združitvi. Že leta 1870 so kot spomin na tabor izdelali manjšo piramido, ki pa nikoli ni bila postavljena. Spomenik sredi polja je torej opomnik, da se nastajanje Slovenije ni začelo v 20. stoletju, temveč ima veliko globlje korenine. Piramida je mogočna utrdba, ki nas spodbuja, da ostajamo strumni v slovenski kulturi saj je potovala iz roda v rod v neugodnih časih in preživela. Ni le preživela, temveč se je tudi prekalila. Slovenci se s tem nikoli nismo pretirano in odkrito bahali. Prav pa je, da se tega spomnimo z odmevnimi dogodki,« je povedala.

Kopač je ob sklepu slovesnosti vse v v imenu društva Blaž Potočnikova čitalnica povabil, da se v petek, 17. maja ob 19.30 na ploščadi pred OŠ Vižmarje-Brod udeležijo slovesnosti, ki poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Slednjemu se je zahvalil za izkazano čast. »V praznovanje 150-letnice vižmarskega tabora so se vključile številne institucije Četrtne skupnosti Šentvid. Vse osnovne šole, obe srednji šoli, KULT 316, Etnološko društvo Vižmarje, Kulturno društvo Tacen, Turistično društvo Tacen, Turistično društvo Dravlje, Planinsko društvo Šmarna gora, gasilska društva in še bi lahko naštevali. Kot pa se spodobi, nad nami bedijo in nas povezujejo zaposleni na Četrtni skupnosti Šentvid,« je povedal Kopač ter sklenil s z besedami: »Praznujmo izpolnjene upe naših prednikov…. Imam svojo deželo Slovenijo na katero sem ponosen!«

 

Robert Vurušič Aktualno