Tradicionalni velikonočni ponedeljek s festivalom aleluje je za nami! Tokrat je razstavljalo sedem pripravljalcev te posebne slovenske velikonočne jedi. V pokušino smo obiskovalci repine olupke lahko dobili z domačij, katerih ledinska imena so še vedno aktualna. To so Pr’ Jernejčk, Pr’ Zajc, Pr’ Kopač, Pr’ Nemc, Pr’ Mošenk’, razstavljali pa sta tudi družini Kopač in Konec. V društvu Blaž Potočnikova čitalnica smo veseli, da se še ohranja pripravljanje aleluje-repinih olupkov, katere namen je bil v preteklosti nasititi družinske člane, da niso potem pojedli preveč šunke in ostalih dobrot. Poleg tega pa so se repini olupki porabili, prav tako se je porabila tudi voda v kateri se je kuhalo suho meso. Jed aleluja pa naj bi naredila tudi oblogo v želodcu, da kasnejše jedi zanj niso bile preobremenjujoče. Hvala vsem razstavljalcem in obiskovalcem!
Dopoldne je v Vižmarjah potekala slovesnost ob posaditvi lipe in začetku praznovanja 150-letnice Vižmarskega tabora, ki poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja.
Slovesnost bo v petek, 17. maja 2019, na današnje dogodku pri piramidi v Vižmarjah so spregovorili predsednik in podpredsednica Društva Blaž Potočnikova čitalnica, Brane Kopač in Andreja Bečan ter član organizacijskega odbora pri pripravi tabora Jurij Šilc. V kratkem kulturnem programu so nastopili Katarina Ivančič, Brigita Brajkovič ter Mešani pevski zbor Tacen. Lipo, ki je bila zasajena ob tej priložnosti je blagoslovil župnik v župniji Ljubljana-Šentvid Ivan Jagodic. Na dogodku sta bila prisotna tudi arhitekt Janez Suhadolc, ki je zrisal spominsko piramido, ki stoji na mestu tabora in organizator prireditve ob 100-letnici vižmarskega tabora Dušan Voglar.
V posnetku 01_info_130419_posnetek_slovesnosti_150_let_Vizmarski_tabor se po vrstnem redu slišijo:
Andreja Bečan, Jurij Šilc, Brigita Brajkovič (govori o lipi), Jurij Šilc, Brane Kopač (prebral je listino, ki je zasajena ob lipi) blagoslov lipe župnik Ivan Jagodicm Katarina Ivančič in Brane Kopač.
Bečanova je uvodoma dejala, da je na tem mestu pred 150 leti, »v tem jeziku, z idejo, ki jo danes živimo. Zedinjena Slovenija, samostojna slovenska država. Savska ravan je nudila prostor 30.000 ljudem, ki so prišli z vseh strani dežele Kranjske, Koroške in Primorske«. Nadaljevala je, da so na dogodek prišli z vlakom do Ljubljane nato pa z vozovi skozi Šentvid do Vižmarij. »30 000, kateri so obvestilo o vižmarskem taboru prejeli od ust do ust, preko plakatov in številnih poslanih telegramov. Srce Slovencev je igralo, slišala se je pesem, vzkliki Živela Slovenija! saj so vedeli, da gre zares! Slovenec ni prevzel nemškega jezika, kljub temu, da je stoletja služil avstrijski kroni in povedat je to želel jasno in glasno, na tem mestu, s pogledom na Šmarno goro,« je povedala.
Šilc je nadaljeval, da če bi Šmarna gora vedela pripovedovati, bi povedala, da so bile na tisto deževno popoldne, 17. maja 1869 izrečene 4 zahteve: »1. dežele, kjer se govori slovensko, se morajo zediniti v eno, v Slovenijo- 2. slovenski jezik mora postati uradni jezik tudi v šolah in na vseh uradih. 3. dovolj je tega, da mora Slovenec hoditi na Dunaj na univerzo, ustanoviti hočemo slovensko univerzo, v Ljubljani. 4. tudi Slovenci smo želeli v svojem delu napredovati, zborovalci so se zato zavzeli za uvedbo podpornih bank za kmetijstvo in obrt.«
V posnetku 02_info_130419_posnetek_slovesnosti_150_let_Vizmarski_tabor se po vrstnem redu slišijo:
Brane Kopač napove Jurija Šilca; Jurij Šilc govori o tem, zakaj je pomembno, da danes govorimo o slovenstvu; Dušan Voglar spregovori o spominih na tabor pred 50-imi leti ter spregovori o tem, kaj bi dogodek izpred 50-ih let pomenil za današnje čase; Brane Kopač napove Janeza Suhadolca, ki je spregovoril o spominih na postavitev piramide; ob sklepu je Andreja Bečan poudarila, da je prav, da smo Slovenci ob boku drugim kulturam.
Ivančičeva, ki sodeluje prav tako pri pripravi tabora, je spomnila, da na vižmarski tabor spominja piramida sredi polja. Postavljena je bila ob 100-letnici tabora. Spomenik je zasnoval arhitekt Janez Suhadolc. »Po prvotnih načrtih naj bi piramida v višino merila 18 metrov, a so postavili pol manjšo. Piramida simbolizira trdnost slovenskega naroda, proti vrhu se odpira v cvet, ki ponazarja, kako so se Slovenci hoteli odpreti želji po združitvi. Že leta 1870 so kot spomin na tabor izdelali manjšo piramido, ki pa nikoli ni bila postavljena. Spomenik sredi polja je torej opomnik, da se nastajanje Slovenije ni začelo v 20. stoletju, temveč ima veliko globlje korenine. Piramida je mogočna utrdba, ki nas spodbuja, da ostajamo strumni v slovenski kulturi saj je potovala iz roda v rod v neugodnih časih in preživela. Ni le preživela, temveč se je tudi prekalila. Slovenci se s tem nikoli nismo pretirano in odkrito bahali. Prav pa je, da se tega spomnimo z odmevnimi dogodki,« je povedala.
Kopač je ob sklepu slovesnosti vse v v imenu društva Blaž Potočnikova čitalnica povabil, da se v petek, 17. maja ob 19.30 na ploščadi pred OŠ Vižmarje-Brod udeležijo slovesnosti, ki poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Slednjemu se je zahvalil za izkazano čast. »V praznovanje 150-letnice vižmarskega tabora so se vključile številne institucije Četrtne skupnosti Šentvid. Vse osnovne šole, obe srednji šoli, KULT 316, Etnološko društvo Vižmarje, Kulturno društvo Tacen, Turistično društvo Tacen, Turistično društvo Dravlje, Planinsko društvo Šmarna gora, gasilska društva in še bi lahko naštevali. Kot pa se spodobi, nad nami bedijo in nas povezujejo zaposleni na Četrtni skupnosti Šentvid,« je povedal Kopač ter sklenil s z besedami: »Praznujmo izpolnjene upe naših prednikov…. Imam svojo deželo Slovenijo na katero sem ponosen!«
Jože nas 7. 2. 2019 s pripovedovanjem o svojih prigodah ni pustil ravnodušne! Polna dvorana Vidovega doma je znak, da celo življenje odkrivamo svet, tudi skozi izkušnje drugih.
Kako kulturno, kako lepo, je danes bilo…
Pošiljamo Vam en izsek današnjega kulturnega utrinka Po Prešernovih stopinjah na Šmarno goro. Hvala triu Muze za ubrane glasove, ki so se vili med recitirano slovensko besedo in vsem recitatorkam: Špeli Sitar (tudi scenaristka), Katarini Ivančič in Simoni Čarman.
Že Blaž Potočnik, ki je v Šentvidu v sredini 19. stoletja ustanovil narodno čitalnico se je zavedal, da lahko preživi le narod, ki bo imel bogato kulturo in bo negoval svoje korenine, predvsem pa spoštoval svoj jezik.
Tudi Prešeren, katerega se spominjamo na današnji dan, se je v svojih delih dotikal tega področja. Njegovo orožje so bile besede, s katerimi je ta velikan slovenske literature podajal svoja videnja in občutenja o dogajanju v svojem času.
Zato ne podcenjujmo moči, ki jo ima beseda. Slovenski pesnik Ciril Zlobec v eni izmed svojih pesmi pravi: »Vem, beseda tudi rani, je pa tudi, ko najbolj boli, obliž na rani, je zdravilna zel, ki zdravi, razkužuje, celi, vrača moč, …«
Kultura tako ni sama po sebi umevna. Le z ohranjanjem njene živosti in pristnosti si bomo zagotovili svoj obstoj in prepoznavnost.
Pokojni predsednik našega društva in velik domoljub, Frane Erman, je to lepo povedal v svoji misli, ki pravi:
«Kultura je v srcu, je v duši, je globoko zasidrana v spominu in dejanju slehernika. Kultura ni na jeziku, ni ne v kriku in ne na transparentih. Koliko je v nas hvaležnosti za to, kar imamo, za to, da živimo v raju že tu na zemlji. Za jezik, ki so ga predniki gojili in ohranjali, predvsem pa sveto spoštovali in ljubili; za vero, ki so jo ohranili, za domovino, ki so jo predali v skrbništvo sedanjemu rodu? To si moramo, primerno dnevu, v skriti kamrici svoje duše odgovoriti sami.«
Nedavni komentarji